Z nenehnim razvojem tehnologije in hitro zastarelimi napravami kot so telefoni, računalniki in televizorji, količina zavrženih elektronskih naprav iz leta v leto narašča. Elektronski odpad v sodobni družbi postaja vedno večji problem, zato bi morali spodbujati razvoj trajnostno naravnanih elektronskih naprav. Trajnostno naravnane naprave odlikuje njihova zasnova, popravljivost, dolgoročna funkcionalnost in tehnološka dolgoživost, zaradi katere jo uporabnik želi obdržati čim dlje. V idealnem primeru bi napravo najdlje uporabljali v prvem obdobju, ko je nova, nato bi zaživela kot rabljena, obnovili ali nadgradili pa bi jo še za tretje oziroma četrto obdobje uporabe in šele nato reciklirali.

Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu elektronske naprave?

Kljub nedvoumnim prednostim trajnostnih naprav je glavni interes proizvajalcev še vedno, da naprave uporabljamo čim krajši čas in se pogosteje odločamo za nakup novih. Ta cilj dosegajo na različne načine. V naprave lahko vgradijo manj vzdržljive komponente, ki se prej okvarijo, popravilo pa je zaradi omejevanja dostopa do rezervnih delov, orodij, konstrukcije naprave in skrivanja navodil za popravilo drago ali celo nemogoče.

Načrtno zastarelost pa je še lažje doseči s programsko opremo. Pogosto se tako zgodi, da je nova različica operacijskega sistema zapletenejša in na napravah s starejšo strojno opremo ne deluje več dovolj hitro. Programski vmesniki lahko nehajo delovati oziroma niso več na voljo varnostni popravki. Tako lahko naprava postane celo manj varna za uporabo.

Izdelava bolj trajnostne naprave iz kakovostnejših materialov in komponent običajno pomeni izrabo več virov in dražjo izdelavo, zaradi česar je njena okoljska učinkovitost ob prihodu na trg slabša.

Trajnost pride do izraza šele, če napravo uporabljamo dlje časa in znamo izkoristiti njeno kakovost, zanesljivost in vzdržljivost. Gre torej za na videz nasprotujoči si zahtevi.

Izdelamo lahko najboljši in daleč najbolj vzdržljiv telefon, vendar ne bomo dosegli ničesar, če bomo še vedno čutili potrebo, da vsaki dve leti kupimo novega, ker menimo, da moramo slediti napredku tehnologije. Telefon in druge elektronske naprave morajo biti torej dovolj dobri, da so tudi rabljeni še vedno zanimivi za uporabnika.

Ena od lastnosti trajnejše naprave mora biti to, da jo lahko uporabnik popravi sam oziroma, da jo lahko popravi vsak serviser. Le tako bi se namreč lahko cene popravila, ki uporabnike dostikrat silijo v nakup nove naprave, znižale. Za kaj takšnega pa bi morale biti naprave sestavljene tako, da bi jih lahko razstavili z običajnim orodjem, deli ohišja med seboj ne bi smeli biti zalepljeni, izdelovalci pa bi morali tudi dovolj dolgo zagotavljati dobavo rezervnih delov. Predvsem pa bi morali izdelovalci dovolj dolgo, nujno pa vsaj za predvideno življenjsko dobo izdelka, zagotavljati popravke programske opreme.

Če se že odločimo za zamenjavo elektronske naprave, jo nikakor ne zavržemo, ampak jo odnesemo na zbirne točke za e-odpad ali jo vrnemo trgovcem, ki ponujajo storitve recikliranja.

Zakaj se je vedno odločiti za recikliranje elektronskih naprav?

Elektronske naprave vsebujejo različne materiale, vključno z dragocenimi kovinami, kot so zlato, srebro in platina, ter nevarnimi snovmi, kot so svinec, živo srebro in kadmij. Če e-odpad ni pravilno odložen, lahko te škodljive snovi pronicajo v tla, vodo in zrak, kar ogroža naravne vire in zdravje ljudi. Nepravilno ravnanje z e-odpadom lahko povzroči tudi dolgotrajno onesnaževanje okolja.

Poleg okoljskih tveganj ima recikliranje tudi pomembno gospodarsko vrednost. S predelavo elektronskih naprav lahko pridobimo dragocene kovine in druge materiale, ki jih lahko ponovno uporabimo v proizvodnji novih naprav. To zmanjšuje potrebo po rudarjenju in pridobivanju surovin, kar prispeva k ohranjanju naravnih virov.